»Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?«
»Pišem ti z mojimi očmi«
»Pisal mi je Bog.«
»Ko prispeš najprej veliko bereš / obiskuješ gledališče / poigravaš se z idejami / ki ti naslikajo idilo na lica / ulice se ti počasi zarežejo v stopala / naglas in značilni premori / te vedno pogosteje obiščejo v spanju / ko pišeš prvo kartico domov / se za trenutek zdrzneš ...«
»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.«
»Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.«
»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«
»Povrhu vpeljuje izjemno precizno, 'dvosmerno' kompozicijo verza, ki bralca popelje v izrazito odprt tekst, v katerem sta njegovi domačnost in gotovost hipoma 'razseljeni'.«
»vsakič znova se je treba / sestaviti, se podati / po razsušenih poteh, / razbirajoč strune v jazih, / se zaviti v zrak, dihati, / nerazvozljive ure / ali čakati na poševen dež.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju